Sedim na trgu v Madridu okoli devete ure zvečer, gostilne in restavracije vse naokoli, ulični glasbeniki in prijetna večerna temperatura po dnevni preko 30 stopinj. Oktober v Španiji je lahko zelo vroč. Meni vedno ljuba paela in kozarček piva, latinski ritmi, čeprav bolj iz Južne Amerike, kot španski a vseeno prijeten občutek. Nič kaj podobno mojim drugim začetkom potovanj z namenom fotografiranja živali – fotolovom. A brez skrbi. Ta ležerni uvod je samo zatišje pred viharjem, naslednjih pet dni bom prevozil preko 1000 km, preživel vsaj dve noči v preži na nočnem fotografiranju živali in vsaj 50 ur v prežah. Obiskali bomo srednjo in zahodno Španijo in si ogledali, kaj novega ponuja eden največjih lokalnih ponudnikov fotografiranja iz prež. SKUA Natura organizira ekskluzivne ponudbe fotografiranja – foto lova iz prež, sedaj že v 6 evropskih državah.
Zakaj tak uvod? Da je jasno kaj fotografski turizem pomeni, kaj delajo veliki, da je tudi tukaj kapital glavni pri zagonu, a ravno zaradi tega je potrebno tudi precej znanja in upoštevanja stroke; v prvi vrsti biologov, ki vedo kaj je za živali sprejemljivo, da ne bodo preveč izpostavljene stresu navdušenih fotografov, in fotografov, ki vedo kako postaviti preže, da bosta svetloba in okolica primerni za fotografiranje. SKUA je to zajela z veliko žlico in poslujejo kot velika turistična organizacija.
Fotolov je produkt novejšega časa. Predvsem v številu, kot se pojavlja sedaj. Naravoslovni fotografi so prisotni že od nekdaj, a včasih je bilo precej težje – nakup primerne opreme je bil dražji, lokacije so bile neznane, potovanje drago. Je sedaj vse lažje? Seveda ne. Oprema je cenejša in veliko je navdušencev, vendar potovanja na eksotične lokacije postajajo ponekod vse dražja. A še vedno ostaja domače igrišče, naši gozdovi, jezera in reke, kjer je dosti ptic … Kdor ima čas in voljo, lahko naredi – in tudi delajo – čudovite posnetke blizu doma, kjer je poznavanje okolice boljše in če si še dovolj vztrajen, da proučiš malo obnašanja živali ter imaš potrpljenje, potem so odlični posnetki na dosegu roke. A za ljudi z veliko domačimi obveznostmi in malo časa je bolj primerno potovanje, primarno namenjeno fotografiranju in po nekih podatkih število potovanj z namenom fotografiranja že dosega 10 procentov turistične ponudbe.
Ponudba fotolova je obsežna, pri čemer prednjači divjad Slovenije in nato evropske destinacije, kjer so geografske specifike omogočile bivanje večjemu številu ali posebnim vrstam živali in jih lažje fotografiramo, ker vemo, da bodo tam. Nato sledijo svetovne destinacije. Za ljubitelje ptic ni boljše lokacije kot Južna Amerika, na primer Ekvador s preko 1300 vrstami ptic in to izjemnih barv, oblik … Afriške živali, naj si bo velikih ali malih pet, vedno vzbujajo pozornost, skoraj vsak fotograf si želi posneti leva, slona, nosoroga, da o leopardu ne govorimo. Azijskih sploh ne poznamo, ravno sedaj pod okriljem Staffana Windstroma teče projekt Wild wonders of China in živali, ki jih fotografira, so neznane meni, ki se precej aktivno ukvarjam s tem, kaj šele širši publiki. V pripravi imam foto potovanje v Mongolijo, in fotografije antilop, ki sem jih dobil od njih so kot da bi bile iz vesolja. Torej možnosti po svetu je veliko.
Pri fotolovu je eden najpomembnejših dejavnikov varnost živali. Nobena fotografija ni vredna življenja katerekoli živali. In premnogokrat beremo o napadih divjih živali na turiste, fotografe ali samo opazovalce, ki so seveda v 99,99% povzročeni zaradi nepoznavanja ali ignoriranja živalskega obnašanja in našega posega v njihov prostor. Andy Rouse je svoje prve fotografije, kot 20+ letnik posnel tako, da je zaradi perspektive ležal pod terencem in slikal nosoroge. Fotografije so seveda atraktivne a sam je kasneje dejal, da se ravno teh najbolj sramuje, ker bi s svojim »pogumom« lahko povzročil marsikaj.
Vsako žival, ki napade človeka slej ali prej ubijejo. Tudi pri nas so medvedi mnogokrat krivi za napad, čeprav vsak z vsaj tremi možganskimi celicami ve, da medved ne napade, če ni ogrožen. Sam sem bil peš na 30m od levov in nosorogov a s spremstvom šolanega vodnika, ki pozna živali in njihove reakcije. Podnevi do levov ni problem; če te vidijo (in dobro je, če ti vidiš njih, kar pa ni vedno slučaj) in bodo mislili da jih ogrožaš, se bodo počasi umaknili. Če prihajaš preblizu, te bodo ravno tako najprej opozorili – lažni napad, šele nato sledi mesarski boj in klanje in če si tako daleč, potem imata prste vmes že Darwin in njegova selekcija. Torej prva zapoved fotolova po mojem mnenju je ta, da ne porušimo naravnega ravnovesja v divjini. Pustimo živalim svobodo in tudi kakšno skrivnost, ki jo še imajo pred nami; tudi nam ne bi bilo všeč, če bi vsi rinili v zadnjo podrobnost našega življenja (razen starlet, one živijo za to). Živali niso svetinje, med njimi so ravno tako nekatere zlobne, a vseeno imajo pravico do življenja kot jim je dano.
Za srečanje z živalmi in fotografiranje je najbolje, da te ne opazijo. Če te opazijo, je lahko problem varnost, stres za živali, drugačno obnašanje kot ponavadi in v glavnem prehiter odhod – več sreče prihodnjič. Zato je tukaj nekaj možnosti kamuflaže. Lahko se pokrijemo z maskirno mrežo, lahko nosimo obleko z maskirnimi vzorci ali si kupimo maskirni šotor, ki je skoraj najboljša rešitev za naše kraje. Potem so tukaj preže, ki so postavljene dalj časa in se živali nanje navadijo, mi pa moramo vstopati in izstopati takrat ko vemo, da ne bomo srečali živali, ki jih želimo fotografirati (kar pogosto pomeni v zavetju noči). V nekaterih prežah moraš preživeti po 15 ur, da ti dovolijo odhod. Boljše preže imajo notri tudi postelje, stranišče, nekatere celo wi-fi, senzorje za opozorilo, da nekaj prihaja če si slučajno zadremal, nekatere so na morju, kjer imajo možnost dviga in spusta nad morsko gladino … Idejam in izvedbam ni kraja, a so tudi cene temu primerne. Preže se prodajajo od 100 do 350 EUR na dan (kar jaz poznam), vse pa je odvisno od vrste živali in ponudbe , ki jo imajo. Na primer SKUA ima na svojih lokacijah električne golf avtomobile, da se lahko sam prevažaš po posestvu, do preže … Fotografiranje iz prež povzroča zelo malo stresa za živali, ko se navadijo na prežo in vedo da ni nevarnosti, obnašajo se popolnoma naravno in zaradi tega so fotografije boljše, je pa res, da se okolica ponavlja in ima več fotografov podobne posnetke.
Priljubljen način fotolova je tudi safari. Kot povsod so tudi tukaj razlike v ceni po državah, po ponudnikh in po lokacijah. Afriški safari je eden najdražjih. Vso infrastrukturo imajo v rokah podjetja iz Zahoda (ZDA, Evropa), turisti prihajajo večinoma iz istih držav in nivo je temu primeren. Posledično manj ljudi obiskuje te kraje, kar je slabo, ker vse manj ljudi lahko doživi te čudeže narave in hkrati bolje, ker je vpliv na okolje manjši ter ohranjanje narave boljše. A vseeno je 2500 EUR za en dan safarija preveliko. In sam ne razumem zakaj rabiš sobo velikosti 50 kvadratnih metrov, ko je zunaj toliko lepše.
Safari si lahko privoščimo sami z avtom po naših cestah in gozdovih a seveda le tam, kjer je to običajno in dovoljeno. Ne vznemirjajmo živali po nepotrebnem.
Za safari je dobro izbrati ponudnika, ki ima izkušnje. Nekoga, ki mu je prva naloga, da gostje dobijo dobre fotografije. Nekoga, ki pozna lokacijo in živali, ki lahko zagotovi vsaj v začetku dober start, ker je potem tako vse odvisno od ostalih okoliščin (vreme, aktivnost živali …) in seveda v primerih safarijev v Afriki ali Indiji tudi od domačega vodnika, ki je usposobljen za to. V Kruger parku – privatni del, imamo ne samo vodnika, ki vozi, išče in odkriva živali, njemu se pridruži še stezosledec, ponavadi domačin, ki ima poleg obsežnega znanja tudi šesti čut. Kako ti ljudje odkrijejo živali, je meni nepojmljivo. Sam sem že precej natreniran a v primerjavi z njimi vseeno velik začetnik. In poznavanje obnašanja živali in predvidevanje kaj bodo storile, je magično.
Ko greš na fotolov, običajno navadni smrtniki ne potrpijo s tabo, ker jim ni jasno, kako lahko buljiš skozi aparat pol ure predno pritisneš sprožilec, ko se speči lev končno odloči, da bo kihnil. Zato je dobro imeti privatni avto samo za fotografe in dovolj prostora, da lahko s svojimi teleobjektivi mahaš naokoli brez večje nevarnosti za okolico. Zelo pomembna je tudi lokacija, saj imajo nekateri parki ogromno živali, drugi parki pa imajo tisto nekaj, česar vsak ne najde in ne dobi. Skrivnosti, mističnost, manj živali a le-te v čudoviti okolici.
In seveda, fotolov pomeni biti umazan, gaziti po snegu, vodi, močvirju, se tepsti s komarji, oprezati za levi, se soočati z neprijetnimi komentarji okolice, se ne umivati par dni, živeti v šotoru, švicati v džungli, se pražiti v puščavi, čistiti pesek, ki se ti zaje v vse pore … Vendar ko zagledaš svoj model v najlepši svetlobi, ko se ti poklonijo nebo, narava in si poplačan za vse tegobe (in po možnosti ne uničiš vsega s svojo nepripravljenostjo), takrat veš, da ni lepšega hobija ali službe, kot je fotolov.
In sedaj sem še vedno v Madridu, končal sem sicer dan kasneje ob zajtrku na istem trgu, temperatura raste, počutim se Hemingwayevsko. Seveda se ne primerjam z njim kot pisateljem – niti slučajno, a Španija, avanture, brada, nepočesana pričeska, prevelik trebuh, misli, ki bežijo na vse kontinente, neukročena trmasta nrav, on s puško, jaz s teleobjektivom, divjina … No, in potem mi zazvoni mobitel.
no replies