Fotolov – preže in safari

Komaj sem se vrnil, že moram strniti vtise z zadnje poti. Preizkušali smo preže za fotografe v Južnoafriški republiki, v pokrajini Kwazulu Natal.

Tam so doma ponosni črnci plemena Zulu. Imajo svoj jezik, svojega kralja, vse pa je seveda zdaj bolj folklornega pomena, se pa uradno hudujejo nad svojo vlado kot mi in drugi v vseh državah, koder sem hodil.

Do parka Hluhluwe

Po pristanku v Durbanu smo prevzeli najet avto, se čudili, kako nam spet ne uspe spraviti vanj vse prtljage in še štirih zajetnih fotografskih osebkov, in se po napačni strani ceste odpeljali novim dogodivščinam naproti. Kakor sem vozil od začetka, bi se te lahko zgodile kaj kmalu; tako so menili moji sopotniki, ki jih je motilo, da se ne morem odločiti za eno stran ceste (v JAR namreč vozijo po levi strani ceste kot v Angliji in še marsikje po svetu). Po nekaj čarovniško izpeljanih rondojih in vztrajnem prižiganju brisalcev namesto smernikov smo se le prebili na avtocesto, ki je peljala skoraj do našega prvega cilja, parka Hluhluwe, enega najstarejših wildlife parkov v JAR. Od zunaj je moralo biti naše vozilo videti prav zanimivo, kot bi dva Shreka peljala katrco, zadaj pa sta stokilaša delovala kot baletki, ki imata slab dan. Ker so v nacionalnih in zasebnih parkih zelo dosledni glede vstopov in nočnih potovanj po parku, smo imeli zelo malo časa za 350 km poti, torej smo morali voziti 120 do 130 km/h. Brez postankov smo odpluli dalje in prispeli dvajset minut pred zapiranjem. Uspešen začetek.

Park Hluhluwe je precej razgiban, s hribi, rekami, gozdovi, in na gosto poseljen z nosorogi. Posledično imajo vsaj dva do pet krivolovov na teden. Mi smo videli trupla štirih nosorogov, ki so jih divji lovci v zadnjih štirih dneh ubili, odnesli rog, ostalo pa pustili. Ker je bilo naše transportno vozilo premajhno za safari, smo najeli terensko vozilo z vodnikom, in ker smo ga želeli imeti samo zase, da se lahko v miru posvetimo fotografiranju, so nam pač zaračunali za deset oseb. Enostavno. In drago.

Preže v parku Zimanga

Po dveh nočeh v Hluhluve smo se končno odpravili do naše glavne lokacije, kjer so v zadnjih letih naredili kar nekaj prež za fotografe. Ker je bila vsa pot zamišljena šele pred tremi meseci, seveda ni bilo možnosti, da bi dobili sobe v želenem parku (Zimanga), zato smo bivali v sosednjem parku v lodgeu Nkonkoni in bili nadvse zadovoljni z nastanitvijo in osebjem. Kuhala nam je šefica kampa, ki je bila vesela gostov s smislom za humor, zato smo že naslednji večer za predjed dobili polže, ko pa je tretji večer prinesla nekaj belega, ovalnega in trepetajočega, kar je opisala kot oriksove testise, se je naš humor le malo ohladil. Na koncu so bili to le polnjeni lignji in Lee je bila presrečna, da si nas je malo privoščila.

Zimanga. Zaseben kamp, ki ga vodi sin največjega trgovca s sladkornim trsom na južni polobli (tako so nam povedali), obeta veliko. Preže je naredil (in tudi svetoval glede postavitve) Bence Mate, ki že petnajst let in več velja za enega boljših fotografov, sploh kar zadeva preže. Sam jih ponuja v Kostariki, na Madžarskem in zdaj tudi v Južnoafriški republiki. Preže so narejene profesionalno in razkošno. Materiali so najboljši in v preži, kjer se velike živali fotografirajo čez celo noč, je prostor za štiri fotografe; v njej so štirje pogradi, da lahko spiš, ko je nuja ali ni živali, poseben prostor s knjižnico, mikrovalovka, wi-fi, elektrika, hladilnik, wc … Samo eno težavo smo imeli … Živali ni bilo. Čudovite slike, ki smo jih prej občudovali na internetu, so se nam izmuznile. Pokrajina je imela zadnja tri leta strašno sušo. Precej živali je poginilo od lakote, voda je bila samo na napajališčih in tako so bile fotoseanse vsak večer uspešne. Zdaj pa je pred tremi tedni pričelo deževati in napajališča pri prežah samevajo, od sedmih prež je bila res aktivna samo ena v laguni. Ta del je bil za nas in druge, ki so bili tam, veliko razočaranje. Safari vožnje, na katere nismo preveč računali, pa so bile fantastične.

Sobivanje živali

Za mnoge je predstava o živalih v Afriki precej zgrešena. Mest, kjer bi se spotikal ob leve in bivole in antilope, je zelo malo ali – še bolje – jih ni. Vse te živali rabijo za svoj obstoj (seveda brez posredovanja človeka, kar je v teh parkih pogoj) dovolj velik teritorij za hrano, za iskanje primernih partnerjev, morajo znati sobivati z drugimi živalmi. Imajo dva geparda, samica je zelo navajena vozil in ljudi, samec se jih izogiba in ga vodniki vidijo na tri do štiri tedne, v glavnem opazijo njegove sledi. Ena samica je pred nekaj tedni poginila zaradi starosti. Zdaj iščejo še vsaj eno samico, a dobiti divjega geparda, ki bo preživel od tega, kar sam ulovi, in to na področju, kjer so levi in leopardi in divji psi, je zelo težko. Dosti je parkov, ki sploh nimajo zveri ali imajo samo leve ali geparde, malo je tistih, ki jim uspe združiti vse velike mačke in še pse. Divji psi pa so velik uspeh tega parka, iz šestih odraslih jih je zdaj 23. Preveč za takšno površino. Na dan pospravijo vsaj tri antilope ali najraje divje prašiče. Spet preveč za takšno površino (več kot 9000 ha). Od 500 gnujev, 1500 impal smo jih videli samo kakšnih 30, vse ostalo je razkropljeno po parku. Seveda je to posledica našega iskanja velikih mačk in psov, kar pomeni, da si vse te antilope in zebre želijo biti nekje povsem drugje, ne pa v njihovi bližini.

Safariji z divjimi psi so bili doživetje zase. Našli smo jih okoli pete ure zjutraj, ko so še spali, in jim sledili, enkrat celo do njihovega zajtrka, ki se je izkazal, moram reči, za surovo, kruto in pretresljivo spoznanje. Ujeli so divjega prašiča in ga pojedli v 15 minutah (predvsem mladiči, ki jedo prvi, v nasprotju z levi, kjer prvi jedo samci). Nežni puhasti pisani kužki, ki so se še 15 minut prej igrali in podili po travi, so se v trenutku sprevrgli v neizprosne morilce in divji prašič ni imel možnosti. Zagotovo nekaj, kar je enkratno doživeti, in verjetno si želim, da bi ostalo pri tej enkratnosti. Narava je kruta oziroma mi radi idealiziramo tisto, česar ne poznamo. Podobno je bilo, ko smo našli gepardinjo ob sveže ubiti impali. Njen mrtvi pogled in zadovoljno predenje mačke, ko se ji je po bradi cedila kri, sta bila nekaj povsem drugega kot prejšnji dan, ko se je igrala kot prava mačka, predla, se umivala in igrala z vejo, ki ji je visela nad glavo. Zdaj je bila hladnokrvna morilka, ki dobro opravlja tisto, kar mora. Breja je. Njeni mladiči bodo imeli dobro mater in učiteljico. Na teden ulovi od 3 do 5 antilop, sama.

Prednosti zasebnega parka

Prednost obiska zasebnega parka je v tem, da lahko poiščeš živali, kjerkoli so, ni ti treba ostati na cesti (seveda vedno vozijo vodniki), vozila so terenska, ki delajo čudeže, živali so navajene in možnosti za fotografiranje so odlične. A vseeno smo dva dni iskali levje samce, se vozili do njih dve uri, preden smo jih zasledili, a to ti da občutek, da si še vedno v divjini. Seveda bi bilo bolje peš pa prespati med divjimi živalmi, a za fotolov to le ni najbolj primerno. In v času našega bivanja tam so imeli težave z mladim slonjim samcem, ki so ga pred nekaj tedni izgnali iz krdela, in revež ni vedel, kaj bi s svojo slo, ki ga je gnala, kako naj se obnaša do avtov, drugih živali, in je napadal vse po vrsti. Štirikrat smo se srečali in vsakič bežali pred njim, enkrat po zelo neprijetnem terenu. In ko bežiš, dobi še veselje in še bolj lovi, a počakati ga ne moreš, ker je povsem nepredvidljiv. Pri drugih slonih, ki so izven pubertete, se lahko mirno voziš zelo blizu oziroma se postaviš blizu poti, kjer bodo šli, in pridejo skoraj do tebe, najstniki pa so večji problem.

Odlična oprema in pot domov

Tokratna skupina je bila izdatno opremljena s fotografsko opremo. Nikonova D5, D500 in Canonov 1D mark II so bili aparati, objektivi vse od 14 do 800 mm, realno pa sta bila nujni 400- do 500-mm teleobjektiv, krajši telezum (70–200 ali 80–400 ali 100–400), lahko bi bil tudi eden od 150–600-mm zumov … Oprema je zdaj na zelo visoki ravni – od D7200 do 70D, 80D, primerni so že novi Pentaxi ali celo Fujijevi in Sonyjevi aparati. Najpomembnejši so poznavanje živali, dostop do terena, kjer se zadržujejo, ter dobra luč in oko.

Pot nazaj pa se je malce podaljšala. Ethiopian airlines so poskrbeli za dodaten dan v Adis Abebi in obilico dogodkov, ki so nas spominjali na risanko A je to. Vseeno smo srečno prispeli domov, zadovoljni s tistim, česar nismo pričakovali, in malce razočarani nad tistim, zaradi česar smo sploh odšli. A to je Afrika. Vedno zanimiva, vedno polna presenečenj, prisili pa te v počasnejši ritem in drugačno razmišljanje.