Moj prvi obisk juga Afrike me je popolnoma razorožil. Prišel sem v Južno Afriko in se bil pripravljen spoprijeti z levi in tigri, takoj ko bi stopil iz letala v Cape Townu. No vse skupaj je bilo malo drugače kot v mojih predstavah (sploh tigri).
Bil sem na službeni poti, imel sem vikend zase, ki sem ga preživel v Kruger Parku in se zaljubil v ta čudoviti svet divjine. Fotografije so bile spektakularne (no, zdaj razmišljam drugače), a takrat so mi vsi laskali. Kdo vsi? Ja, družina in znanci, kajne.
Vendar kot že Lou Reed poje, ne moreš vedno verjeti svoji mami, tako se je tudi meni porodil sum, da morda le še nisem novi Frans Lanting (http://www.lanting.com) ali Jim Branderburg (http://www.jimbrandenburg.com), čeprav me sorodniki hvalijo. Spremljati sem začel naravoslovne fotografe, občudovati njihova dela, obiskovati kraje, primerne za naravoslovno fotografijo, in hitro ugotovil, da s turističnimi agencijami in velikimi skupinami ne bo nič z dobro fotografijo.
Skozi potovanja, spoznavanjem drugih krajev in ljudi z enakimi interesi sem prišel do dragocenih (in marsikdaj tudi dragih) izkušenj in počasi začel najprej pripravo svojih potovanj, nato potovanj za prijatelje in na koncu za fotografe (tudi po naročilu). Nekaj let sem tudi občasno vodil fotopotovanja po Ekvadorju in ZDA za ameriško agencijo, sam pa predvsem po Afriki in zanimivih krajih za naravoslovne fotografe v Evropi in na novo v Indiji. Žal hitrih in poceni variant za dobro naravoslovno fotografijo (predvsem v Afriki) ni. Če imaš časa na pretek, lahko tudi na manj atraktivnih lokacijah ujameš fantastične dogodke, a kaj ko je čas danes postal dobrina, ki je primanjkuje. Za avanturiste je sicer še vedno veliko cenejših možnosti. Najceneje je še vedno doma, kjer tudi divjadi ne manjka.
Po vseh teh mojih poteh je še vedno moja največja ljubezen Afrika (hitro sledi ji območje Amazonke), kjer v glavnem narava še kraljuje, čeprav so pritiski novih kolonizatorjev (Kitajska, Indija in še vedno ZDA, Evropa) močni in se uspešno vraščajo v okolje kot donatorji, sponzorji, ki imajo seveda skrite in velike, v glavnem samo lastne interese. Boj za teritorij, ki ga bije veliko nacionalnih parkov, kjer odkrivajo vedno nove zaloge rudnin, ni videti nič kaj obetaven. Tudi krivolov, ki ga ženejo neumna verovanja v magične moči rogov ali samo prevzetnost novih bogatašev, katerim kožuh leoparda daje potrebno samozavest in status v potrošniškem okolju, ne obeta nič lepega tej čudoviti celini.
Afrika (moje poti vodijo predvsem na jug celine, Južna Afrika, Namibija, Zambija, Bocvana, v načrtu pa sta še Zimbabve in Mozambik) je za naravoslovnega fotografa, fotolovca, dežela iz sanj. Razmere za življenje so resda drugačne, okolica je zelo različna od tega, česar smo navajeni, vendar v večini držav ni večjih nevarnosti kot kje drugje po svetu. Pravijo, da so južnoafriška mesta nevarna. So, če si ob nepravi uri na nepravem kraju, a naše poti vodijo predvsem v nacionalne parke, v manjša mesta, v naravo, kjer so tudi domačini prijazni in je okolica povsem varna. Sploh Zambija je takšna država pa Namibija in Bocvana tudi. Južna Afrika je sicer lahko nevarna v velikih mestih (Johannesburg, Durban, Cape Town), ima pa čudovite parke in cenovno zelo dostopne v primerjavi z drugimi državami okrog. Zasebni parki imajo tarife od 200 dolarjev (vse vključeno – hrana in aktivnosti) do nekaj tisoč dolarjev na noč (za te vam žal ne morem svetovati, se gibljem bolj pri prvih). Postrežba, hiške, sobe in bazeni so seveda na visoki ravni, a jaz sem zadovoljen že s šotorom. V Krugerju in podobnih prostorih lahko kampiraš, in to ugodno, le da je lahko zraven še nekaj sto drugih gostov, omejitve glede dostopnosti in gibanja pa so velike, če si sam svoj voznik. V zasebnem kampu z zasebnim avtom pa je vse drugače. Če je akcija, te pridejo sredi noči zbudit, da greš poslikat, pripeljejo te do živali, tudi zunaj cest in poti, tako da je luč pod pravim kotom … In ker imajo koncesije nad določenim ozemljem, je tudi vpliv vozil in ljudi veliko manjši kot v državnem delu parka. Največ tri vozila na vsem teritoriju zasebnega območja je veliko manj kot desetine na drugem delu.
Cene v Zambiji, Zimbabveju ali Bocvani pa so vsaj za 100 odstotkov višje. Tudi tukaj so določeni kampi in cenejše možnosti, ki pa so za fotografijo zahtevnejši – manj uspešni. Sam vedno sodelujem s preizkušenimi lokalnimi partnerji, ki poznajo živali in državo, kjer potujemo. Tako je vse precej varneje in uspeh je večji, kot če odkrivaš sam. Vse to velja za tedenske ali dvotedenske poti, če pa imaš čas in avanturistično žilico, pa je najbolje najeti avto in se prepustiti brezpotjem Afrike.
Namenska potovanja za fotografe so organizacijsko kar zahtevna. Če se omejim na Afriko in fotografiranje v parkih, je tukaj precej posebnosti. Udeleženci specialnega fotografskega potovanja imajo seveda željo čim več in čim bolje poslikati, za kar je v veliki meri odgovoren vodja poti, tako organizacijsko kot fotografsko. Da si lahko zagotoviš svoje vozilo za safari, svojega vodnika (rangerja) in dovolj prostora za mahanje z velikimi objektivi , je edina realna možnost zasebni park ali delno tudi lasten prevoz in pametna izbira parkov (Kgalagadi je eden izmed takšnih). V zasebnem parku imajo hoteli do deset bungalovov (običajno izbiram še manjše) in dve vozili do tri, od katerih enega vedno najamem samo za svojo skupino. V kampu, kjer bivamo, je običajno največ 10 do 15 drugih obiskovalcev, ki si morajo razdeliti preostala vozila. Na avtu je prostora za devet ljudi, nas je največ štiri do pet za en avto. Če imaš zasebno vozilo (avto ali čoln), je tudi samo tvoja odločitev, katere živali boš gledal in kako dolgo boš ostal na enem kraju, kako se boš vozil naokrog, da dobiš pravo pozicijo za fotografijo, skratka, da počneš vse to, kar bi druge udeležence avanture, ki niso fotografski navdušenci, spravilo v obup. Zato skupine ne more sestavljati več kot pet do šest ljudi, da imajo vsi enake možnosti fotografiranja in seveda fotografskega svetovanja, če ga potrebujejo in želijo.
Na evropskih poteh, po bolj obljudenih krajih, je lahko skupina tudi večja, čeprav ne prakticiram več kot osem udeležencev.
Tako lahko pripraviš razmere za dobro fotografijo na safariju in upaš, da ti bo še drugi del, ki je potreben za uspeh, šel na roko – to so svetloba, živali in lokacija. Seveda lahko tudi na to delno vplivaš, najbolj s poznavanjem objektov, ki jih fotografiraš, in lokacije. Vsi vedo, da se safari začne pred zoro in konča po sončnem zahodu, vmes – okrog poldne – pa je čas za počitek. S tem si zagotovimo svetlobo (če nebo sodeluje) in aktivnost živali. Poznavanje živali, njihovih navad, telesne govorice je zelo pomembno za fotografijo, ker ko se začne akcija, moraš biti pripravljen in samo slediti, ne pa iskati, kje se prestavi ISO … V Bosque del Apache v Novi Mehiki v ZDA vsako zimo prezimi več kot 100.000 ptic, predvsem snežne gosi in žerjavi. Glavna atrakcija je vsako jutro: ko se prva jata gosi požene v zrak, ji iz vseh ribnikov in drugih voda sledi še preostalih 99.599 ptic. Ta fenomen traja minutko do dve, nato je nebo nad teboj lepo modro, ptice pa nekje daleč. Če nisi pripravljen (čaka se tudi po uro ali dve na mrazu na prvi polet), lahko zamudiš ta trenutek, ki ga lahko ponoviš šele naslednji dan. Ko sem tam vodil potovanje, je bila z nami fotografinja, ki je vsako jutro ob prvem vzletu začela popravljati nastavitve na aparatu, čas, zaslonko, enkrat je menjavala celo objektiv in v petih dneh ji ni uspelo narediti enega dobrega posnetka jutranjega spektakla.
Vse to se seveda pridobi z izkušnjami, a če ti lahko kdo na takšni poti (ki po navadi ni poceni) pomaga, je to veliko lažje in rezultati so vsekakor boljši. Za skupino fotografov se tudi posebej pripravijo rangerji. Na primer v Kafue Parku v Zambiji vsako leto fotografiramo ribje orle, ki lovijo. Seveda je verjetnost, da ga boš ujel, ko se bo odločil za lov, enaka zadetku na loteriji – zato nam jih privabijo domačini. In kljub temu je možnost za uspešen posnetek zalo majhna.
no replies