Slonji rilec se lenobno zvija, vonja in občasno prha, ko se »sprehaja« deset centimetrov nad nami. Najprej povoha Andraža, mojega 13-letnega sina, preide na Boštjana, se ustavi na meni in nazaj. Z našim vodičem Luckyjem ves čas šepetava: »Samo pri miru, samo brez panike, just keep quiet, don’t move …«.
Sam nimam niti časa, da bi se bal zase, samo gledam sina, ki leži na zadnji klopi v avtu in gleda skozi objektiv. Slon se počasi naveliča, nenadoma obrne in skoraj neslišno odide proč. Spogledamo se in se začnemo smejati – strah je popustil, ostali smo živi in zdravi. Vsekakor pa je bil smeh tudi posledica navdušenja – brez dvoma je enkratno doživetje srečati divjega slona na razdalji 1 m, ki te radovedno ovohava in se ob tem sam zabava.
Ne, nič nisem poslikal, v takšni situaciji je bila to moja zadnja skrb. Nazadnje sem videl samo slonje oko skozi iskalo in to na 70 mm goriščnici na polnem formatu fotoaparata. Sledilo je samo podoživljanje vseh živih scenarijev, kaj bi bilo, če …
Takšno srečanje je možno samo v parkih s tradicijo, kot je Kruger National Park v Južnoafriški republiki. V bolj divjih parkih, kot npr. Kafue v Zambiji, takšnih adrenalinskih srečanj ni. Prav tako bi vsak vodič že prej odpeljal, kajti tam se sloni še dobro spomnijo kako so iz teh »škatlic« ognjeni bliski desetkali njihove črede in toleranca do novih obiskovalcev, čeprav s povsem poštenimi nameni, je ničelna. Ob našem bližnjem srečanju je že vodič ocenil, da je slon samo radoveden in tudi vsi znaki, ki jih je dajal, so bili miroljubni. Ta »štorija« je sedaj, ko je vse to za nami, fina za pripovedovat, drugače pa je ne nameravam ponoviti.
Kruger Park je eden najstarejših, najbolje vodenih in največjih v Afriki ter v svetu. Razdeljen je na Kruger National Park in privatne rezervate na zahodu, ki so brez ograj povezani s Kruger National Parkom. V večjem delu, ki je v lasti države in ga upravlja Sanparks, je bivanje poceni, ceste so asfaltirane, vožnja pa je dovoljena samo po cestah, vendar brez izstopanja iz avta. V privatnih predelih pa so kampi, kot že omenjeno, brez ograj, za bivanje pa so zgrajeni luksuzni bungalovi ali hiške. Za dobro fotografijo je vsekakor poskrbljeno: vožnja po safarijih poteka v odprtih avtomobilih, večinoma (99 %) po utrjenih poteh, ker ni asfalta, če je potrebno pa tudi čez drn in strn. Pozitivno je tudi, da ima vsak kamp koncesijo na določenem teritoriju, tako da je srečanje z več kot dvema ali tremi avti na istem področju le naključje. Privatni del ima le eno pomanjkljivost in to je cena.
Ločitev na državni in privatni rezervat za živali ne pomeni veliko, saj se lahko prosto sprehajajo po celem teritoriju, večjem od Slovenije. Po združitvi z Mozambiškim parkom, pa se je odprla meja zanje tudi v Mozambik, kjer je še skoraj enkrat več površine, kot v Krugerju. Za vse to je zaslužnih nekaj vizionarjev, ki so leta 1895 osnovali prvi živalski park oz. rezervat v tem delu sveta in ga kasneje poimenovali po takratnem predsedniku Krugerju. Prvoten namen je bil kontrolirati lov, vendar se je s pojavom vse večjega števila turistov, rezervat spremenil v brezlovno področje.
Slonja populacija je tako velika, da jih selijo v druge parke. Zveri in antilope ostajajo v velikem številu – razen gepardov, ki so najbolj ogrožena velika mačka v Afriki. Le boj proti krivolovcem, ki večinoma organizirano ubijajo nosoroge, za bogate kupce rogov iz Azije (predvsem Kitajske), ne daje rezultatov. Ubijanje ne poteka več iz avtomobilov ali pasti. Današnji morilci se pojavijo v zraku, iz helikopterja ustrelijo nosoroga, se spustijo na tla, odrežejo rog in se odpeljejo. Iznakaženo truplo pustijo, v posmeh čuvajem, ki jih je premalo, so preslabo opremljeni ali celo povezani s krivolovci. Še vedno pa obstajajo čuvaji, ki za varovanje živali v parku žrtvujejo svoje življenje. Težko je obsojati ljudi, ki samo iščejo načine preživetja v teh državah, kjer je predvsem najnižji sloj še vedno zelo številčen in reven. Za obsojati je kupce tega blaga, saj brez njih ne bi bilo krivolova. Tudi tukaj leži vzrok v ponudbi in povpraševanju.
Sam sem obiskal Kruger park že večkrat, tako javni kot privatni del in povsod je čudovito. Vidiš veliko živali, za fotografijo pa je privatni del vendarle enostavnejši. Ne samo, da omogoča vožnje izven cest in da je manj obiskovalcev, prednost je v odprtih avtomobilih, od koder lahko »streljaš« z aparatom vse naokoli, brez ovir. Pozitivna pa je tudi prisotnost šolanega, izkušenega vodiča, ki prepozna vedenje živali, ve kdaj je čas za uživanje v družbi divjih živali in kdaj za odhod. Poleg vodiča, svoje znanje širi tudi stezosledec, ki vidi tudi tisto, kar si sam celo težko zamisliš. Pohojena tla zame pomenijo (no, vedno manj) kup stopinj v pesku, zanj pa so odprta knjiga v kateri so opisane zgodbe živali od nekaj preteklih dni. Njihovo poznavanje narave je neverjetno. Če izgubimo iz vida par nosorogov, skoči iz avta in jih gre iskat v grmovje, kjer smo prejšnje dni videli leve, slone in tudi omenjene nosoroge. Čez čas prihiti iz grmovja in nam maha, češ: »Našel sem tri levinje, ki napadajo divjo svinjo v brlogu, gremo počasi peš do njih?« Pogledi v avtu kažejo, da smo enotnega mnenja in da bomo to pogledali kdaj drugič, tako od blizu, peš … Verjetno bi bilo varno. Skupine, ki potujejo z vodiči, imajo zelo, zelo majhne možnosti, da se jim kaj zgodi. Ko me sprašujejo, kako varno je v Afriki in če se ničesar ne bojim, vedno pritrdim, da me je najbolj strah vožnje do letališča v Evropi. Statistično gledano, je možnost nesreč tukaj največja, samo nihče o tem ne govori več. Ko pa slon napade vozilo v nekem afriškem parku, so časopisi, Facebook in drugi elektronski mediji polni zgodbic o groznih dogodkih, ob katerih se seveda pretirava, verjetnost, da se ti kaj takšnega pripeti pa je manjša od verjetnosti, da zadeneš na lotu (ko še ni previsok znesek) in vzrok za tak napad je skoraj vedno nepripravljenost obiskovalcev in nepoznavanje živali. Na posnetkih napadov, ki krožijo po internetu, se dobro vidi, da sloni nekajkrat opozorijo na svojo namero, da jih vznemirjamo … a če to spregledaš, tistega kar sledi, zagotovo ne boš.
Nazadnje sem nekajkrat obiskal Balule Natural Reserve, v delu Greater Kruger Parka, kjer smo imeli čudovite ekipe. Dogovoril sem se za privatni avto, tako da nefotografskih sopotnikov nisem dolgočasil z dolgimi postanki in (kar je pomembnejše) tudi oni me niso ovirali z neumestnimi vprašanji, kdaj bomo nadaljevali pot. Tako ima tudi vsak fotograf dovolj prostora, da se pri obračanju s 500 mm objektivi, ne zgodijo kakšne delovne nesreče.
Kruger smo obiskali v avgustu in nemalokdo je bil presenečen, ko sem na skupnem srečanju pred odhodom svetoval smučarsko perilo, kape in rokavice. »Pa saj gremo v Afriko, zaboga. A ni tam vroče?« Je vroče, pa tudi mrzlo. Avgusta je na južni polobli zima. Jutranja vožnja pri 30-40 km/h poteka na odprtih avtomobilih, kjer nekaj ur, pri temperaturi od 0 do +5 stopinj, nepremično sediš. Čez čas ti začne primanjkovati vseh oblačil. Tekom dneva se segreje in ob sončnem vremenu se temperature dvignejo tudi do 20 ali 25 stopinj. Na tej točki je potrebno izpostaviti, da safari ne čaka. Idealno je, da »upleniš« prve živali pred zoro in potem čakaš na prve sončne žarke, če so to še kakšne trofejne živali, še toliko bolje. Bujenje vedno poteka okoli 5.00-5.30 ure zjutraj, odhod pa je okrog šeste – odvisno od letnega časa. Opoldne, ob najmočnejšem soncu, je čas za počitek, sončni zahod pa lahko v teh krajih pričakujemo že nekje med 6. in 7. uro zvečer. Bližje kot smo ekvatorju, bolj se vse giblje v časovnem terminu od šestih do šestih.
»A ste videli velikih pet? A je kaj levov, kaj pa leopard? Kdaj bomo pa slone videli?« Vsi, ki pridejo, sprašujejo isto. Veliko je poznavalcev busha, še več je turistov, ki odkrivajo nove stvari, morda iz radovednosti ali pa, da tudi oni odkljukajo stvari na »to do« listi.
Kruger park je območje, kjer se narava vzdržuje sama, turisti in ljudje samo poskušamo čim manj škodovati. Kje in kdaj bodo določene živali, je nemogoče napovedati. Ogromne črede slonov ali bivolov se prikažejo in izginejo čez noč. Da o manjših živalih in kaj smo sposobni opaziti, sploh ne govorimo. V mojih enajstletnih popotovanjih v Afriko, sem spregledal ogromno leopardov in levov. Ko spoznaš, da si se peljal 2 metra od leoparda, potem ko te nanj opozori vodič, se zaveš da je okoli tebe mnogo več, kot si sploh lahko predstavljaš.
Prijeten občutek je, ko v teh krajih srečuješ ljudi, ki čutijo enako, ljubijo naravo in spoštujejo vse njene prebivalce. Tudi tukaj se najdejo lovci na trofeje: »Samo da na hitro vidim vse tri ‘tavelike’ … Tri dni bi moralo biti dovolj, če jih ne najdem, bom šel v drug kamp.« Seveda vedno več prihaja pravih obiskovalcev, ki so tu, da uživajo v sožitju z naravo in ne potrebujejo leva vsak dan – sta tudi manjša ptica ali kuščar v užitek. Po navadi je tako, da manj kot si zahteven, bolj te okoliščine lahko presenetijo.
Sam sem potreboval devet obiskov raznih parkov, da sem videl nosoroga v naravi. Lahko bi šel v manjše parke, kjer so živali skoraj kot v obori, vendar to ni zanimivo. Določeni parki so postali že kakor supermarketi. Vse instant, na hitro, ogledi trajajo od 6. do 18. Ure – tudi preko opoldanske sieste – pomembno je le, da vse vidiš, plačaš in čim hitreje odideš. Živali so tam in stotine turistov tudi. Torej ob svojem desetem obisku, v Balule rezervatu (Greater Kruger Park), sem ga končno videl pa še enega in še dva … Do konca potovanja sem jih videl večkrat na dan in vsaj 15 različnih nosorogov. A ogromnih čred slonov – o katerih sem bral na blogu, od kampa vse do našega prihoda, kar naenkrat ni bilo nikjer. Edini slon, ki smo ga videli po nekaj dneh, je bil tisti iz začetka članka.
Pri fotografiranju živali je potrebno biti potrpežljiv. Slednje ne izgubljajo energije po nepotrebnem (no, nekateri to mislijo tudi zame), zato še ni nujno, da bo želena fotografija nastala takoj, ko žival odkriješ. Po začetnem navdušenju, ko bi fotografiral vsako živo bitje, ki ti pride nasproti (po navadi je to impala), pričneš razmišljati tudi o svetlobi, kompoziciji, okolici in takrat postanejo fotografije končno uporabne. Čez nekaj dni, ko ponovno vidiš impalo, rečeš: »Že spet te impale …«. Po nekem času pa le ugotoviš, da sploh ni pomembno katera žival ti pozira, temveč kombinacija svetlobe, živali in tvoje prisotnosti. Sam sem že imel plan, kako hočem da izgledajo najboljše fotografije. Morda se sliši prepotentno, vendar brez planiranja ne dobiš nič. Ne želim trditi, da sem videl želene žirafe pred točno zamišljeno skalo in ob točno določenem času, vendar želel sem kontra svetlobo, želel sem vključiti ozadje, če je še malo megle, vem da je vse skupaj še bolje … In ko zagledaš vse to pred sabo, je slika v glavi, vse kar moraš storiti je, da povežeš niti in streljaš, kajti svetloba in živali ne čakajo. Edini način, za čim boljši ulov pa lahko imaš, ko si čim večkrat ob pravem času na pravem kraju. OK, to zveni skoraj kot definicija komunizma pa ni tako strašno. Res pa je, da imaš ob več obiskih, tudi več izkušenj in vse skupaj daje boljši rezultat. Seveda je poznavanje živali, njihovega obnašanja, navad in rutinskih dejanj velik plus pri predvidevanju, kaj bodo storile. Če lahko predvidiš naslednje dejanje, je rezultat veliko boljši. Aja! In pravila so zato, da se kršijo. Ne vedno, včasih pa prav paše.
Dan se preveša v noč, sediš ob ognju, kuharji pripravljajo večerjo (o južnoafriškem vinu ne bi razlagal, ga raje poizkusimo), vsi v kampu navdušeno opisujejo njihov dan, uspehe … in do popolnosti manjka samo nekaj, ena malenkost. To pa v Krugerju ni mogoče, za to so druga mesta, kjer se izpolni moja želja. Več o tem, drugič.
Foto Andraž in Gorazd Golob
no replies