Španija je vsem znana destinacija, turistično zanimiva, z bogato kulturo, naravo, prijaznimi ljudmi, temperamentnimi plesi in glasbo, morjem, romanji, nogometom … Manj jih pozna njeno divjino, divja gorovja in močvirja, kjer živijo močno ogroženi iberijski ris, največja populacija jastrebov v Evropi, pomembna za ohranitev teh mogočnih živali na stari celini, mnogo endemičnih ptic in drugih živali, ki kar kličejo po obisku s fotoaparatom. In ker je Španija precej poseljena in njena arhitektura (tako stara kot nova) na evropskih lestvicah visoko kotira, je možnosti za fotografiranje ogromno.
Na koncu le malokdo ve, da je v Španiji največji živalski park – park Cabarceno –, kjer je obilica živali iz vsega sveta v čudovitem kraškem okolju, odlična možnost za treniranje fotografskih podvigov po drugih celinah.
Sam sem obiskal predvsem jug in sever te velike države, dve veliki nasprotji, ki pa imata tudi precej skupnih točk: prijaznost ljudi, čustva na vrhuncu, človek pa lahko tudi hitro občuti, kaj pomeni rek »izkoristi dan«.
Moji obiski juga so bili predvsem usmerjeni v Andaluzijo, Sevilla je bila moja postojanka in tukaj sem se za čuda uspel povezati z mestom, čeprav mi drugače bolje leži narava. A mogočno staro mesto, njegove skrivnosti, čudovita dvorišča v notranjosti zgradb, življenje, ki se ne ustavi ne podnevi ne ponoči, vse to je name naredilo velik vtis. Ko vstopiš skozi velika lesena vrata, kdo ve, iz katerega stoletja, v na videz vsakdanjo stavbo in se ti za vrati odpre nov svet glasbe, rdečega vina, piva in deklet, oblečenih v vsakdanja oblačila, ki v zanosu poplesujejo v ritmih flamenka, ker so ravno končala službo in gredo pred spanjem še po malo sprostitve s prijatelji, kjer prek soban odmevajo mogočni glasovi pevcev flamenka, podkrepljeni s kitarami ali klavirjem, se ti zazdi, kot da nisi v tej naši ograjeni in omejeni stari dami Evropi, temveč nekje na robu puščave, v Maroku ali Maliju … Ne, scena ni iz Afrike, a svoboda, ki veje iz sproščenih ljudi, in glasba sta bolj afriški kot evropski. Seveda je takšna mesta treba najti, flamenko za 35 evrov je enako industrijski kot slovenska popevka v hotelu na hrvaškem primorju.
Parki, palače, katedrale, ostanki EXPA iz prejšnjega stoletja, majhne ulice, parkiranje na mestih, ki so 5 cm krajša od avta … Vse to daje čar temu mestu in mnogo priložnosti za fotografiranje.
Ko pa se podaš iz mesta na podeželje, so vsi ti občutki še močneje izraženi. Narava, ki jo žge sonce skoraj vse leto, polja sončnic, vasi z imeni kot Upanje, Zaklad, čas, ki teče počasneje kot v mestih, sploh pri nas, vse to je še dodatna motivacija za potovanje, spoznavanje ljudi in fotografiranje. Na severu so ljudje malo bolj evropski, a še vedno zanimivi in prijazni. Včasih preveč, nismo jim verjeli, ko so nas poskušali prepričati, da je v redu, če smeti v gostilni vržemo kar na tla, a pri njih je tak običaj. Mi smo jih pustili na točilnem pultu, nato pa je gostilničar z enim zamahom roke počistil za nami in vse lepo pospravil tja, kamor spada – na tla. Pravi, da je lažje vsake toliko pomesti smeti, kot pa vsako posebej odnašati z roko. No, nekaterim naša vzgoja vseeno ni dopustila, da bi papirčke metali na tla, bilo je, kot bi jih zbadal z žarečo palico, ko so želeli spustiti smeti iz roke, saj to se pa ja ne spodobi.
Za fotografe pa je tudi tukaj ogromno motivov. Baskovska prestolnica Bilbao je znana po svoji Guggenheimovi galeriji, kjer pozornost vzbujajo umetnine in sama stavba, ki podira ustaljene koncepte, kakšna naj bo galerija. Fantastične oblike in kovinske plošče skupaj z odsevi neba, luči in vsega okoli njih tvorijo nekakšno skulpturo, zlito z okolico. Barve kovine se spreminjajo glede na barvo neba, od hladne opoldanske do tople rumeno oranže večerne ter mistično temno modre, ko se začnejo modre urice. Ljudje, ki se sprehajajo okoli muzeja, reka, ki teče mimo, vse to pričara posebno vzdušje in fotografi se kar ne morejo ustaviti.
In ker sem naravoslovni fotograf, si seveda želim živali. Kot sem že omenil, je park Cabarceno ena velikih skrivnosti v tem delu; nahaja se blizu Santanderja in razgibane obale s klifi in svetilniki. Park Cabarceno je velik okoli 750 ha, v njem je prek 20 km cest in še več pešpoti, živali z vseh kontinentov, vse v kraškem okolju, z naravnimi ogradami, kar je za fotografiranje zelo uporabno. Seveda je to vse samo park, velik živalski vrt, podobno kot Bavarski gozd v Nemčiji, samo da je veliko večji in ne samo z živalmi, ki živijo v Evropi. Tigri, levi, leopardi, gepardi, jaguarji, rjavi medved (prek 50 jih je), trop volkov, sloni, nosorogi, jeleni in govedo iz Evrope, Afrike, Azije, Amerike, žirafe, noji, zebre, severnoameriški bizoni, lame, več vrst opic, vključno z gorilami, ptice, plazilci, risi … In to velike skupine, zelo redko sta samo dve živali, tigrov je 12, jaguarjev 7-8, levov prek 15 …
In čeprav sem sam videl večino teh živali v njihovem naravnem okolju in mi je koncept ujetništva zelo tuj in odvraten, pa vseeno večina ljudi ne bo imela takšne sreče kot jaz. In za njih je tak park edina možnost, sploh ker je za živali res odlično poskrbljeno in imajo res veliko prostora za gibanje ter lahko izvajajo vsaj del aktivnosti, ki bi jih v naravi. In ozaveščanje ljudi, spoznavanje teh čudovitih bitij v živo morda vodi k razumevanju narave in želji po njeni ohranitvi. Morda kakšnega lovca manj zamika upleniti čudovita bitja, ki predejo kot hišni muci in plenijo kot orkan, morda se komu zazdi, da slonov okel le bolj pristaja velikanu, ki ga gledaš, kot pa tvoji nočni omarici. Pa nimam nič proti lovcem na splošno, večina jih je koristnih, veliko pa jih je tudi prevzetnih in pohlepnih. Kar počnejo divji lovci v Afriki, to je že grozljivka.
Park je odprt ves dan, za dejstvo, da je razmeroma neznan, pa je morda kriva visoka cena vstopnic (taksist me je prosil, naj mu povem, kako je notri, ker toliko vstopnine pa že ne bo plačal za ogled živali) ali pa španska ljubezen do tujih jezikov (najraje imajo svinjske ali pa bikove po bikoborbi – ja, tudi to je eden od njihovih grehov, ki pa ima globoko tradicijo in pri teh ponosnih ljudeh ne gre tako hitro iz glave, srca in duše, zanje je to obred, krut, a nič bolj kot marsikateri drugi obredi). Še nikoli (ob treh obiskih, po dva do tri dni trajajočih) se mi ni pripetilo, da bi bilo na kateremkoli mestu veliko ljudi, v večini primerov sem bil pri obori sam, tako da je bilo fotografiranje res enostavno.
Večerja v bližnjem hotelu, sangrija, vino tinto, morske jedi … Po tem, ko smo obdelali še svetilnik blizu obale in se vrnili do devete ure, ker kuhinja prej ne dela. Ja, kdo pa je večerjo pred deseto zvečer, “ta normalni” pridejo okoli enajste. Tudi to je Španija. In če je televizija v prostoru, potem igrajo nogomet ali pa dirka Alonso (no, pred dvema letoma je bil bolj nogomet). In ko se usedeš za šank, pokimaš proti pivu, se pred teboj pojavijo olive, božanskega okusa, in če si simpatičen natakarici, morda še majhnen narezek pršuta, bolj masten kot pri nas, a vseeno. Tu na severu imajo celo kruh, v Andaluziji sem grizljal grisine, za kruh je prevroče, po par urah je trd kot kamen. A oboje je v redu.
V redu je, da si med tujci, ki te sprejmejo medse, da komuniciraš z njimi, pa čeprav je to samo nasmešek ob prihodu, rahlo privzdignjen kozarec, preden narediš prvi požirek, da si del mozaika, in ne nalepka na njem, da opazuješ in poskušaš razumeti njihove navade, nekatere enake našim, druge smešne, tretje nerazumljive, in da ne obsojaš. Pomisli, da še svojih sorodnikov in sosedov ne razumeš povsem, pa si z njimi vsakodnevno v stiku, kako bi lahko popolne tujce, ne da poznaš njihove običaje. Pa ne, da si prebereš vodič Lonely planet in veš. Ko ti uspe, da se vključiš v okolje in ne štrliš preveč iz njega, potem si na poti, da se boš morda uspel kaj naučiti, kaj razumeti ali pa vsaj uživati ob olivah in vinu.
no replies